Oktet Vrelec

Zborovsko petje v Rimskih

Toplicah ima že zelo dolgo in bogato tradicijo. Oktet Vrelec sodi
med mlajše pevske zbore, ki so svoje korenine pognali v samostojni Sloveniji.
Ideja za njegov nastanek se je zaiskrila Petru Senici v začetku devetdesetih,
do njene uresničitve pa je prišlo konec leta 1994, ko se je pod umetniškim
vodstvom Mateje Ĺ korja osem mladih fantov zbralo na prvih pevskih vajah.
Do danes je prišlo v oktetu do nekaj kadrovskih zamenjav, tako da danes
v Oktetu Vrelec pojemo Miro Mišmaš, Janez Krivec (1. tenor), Peter Senica,
Martin Kandolf (2. tenor), Jože Grešak, Gregor Ivšek (bariton), Janez
Planinšek in Blaž Rožej (bas). Ne smemo pozabiti še nekaterih bivših
članov, ki so prav tako pripomogli k temu, da je Oktet Vrelec postal
znan v bližnji in daljni okolici, to so: Franci Klepej, Ĺ tefan Cajzek
ter Janko Rode.

Vsak začetek je težak in tudi naš ni
bil nikakršna izjema. Vendarle pa smo kmalu dočakali prvi uradni nastop,
ki je bil 10. maja 1996 na vsakoletni reviji pevskih zborov občine Laško.
Kot zanimivost omenimo še prvi repertoar: vsem dobro znana Aljaževa
pesem Triglav, Pavčičeva Meglica ter Gallusova Quam gallina suum parit
ovum. V naslednjem letu dni se je nabralo že dovolj pesmi za prvi samostojni
koncert, ki je bil 21. junija v avli osnovne šole v Rimskih Toplicah.

Tako so stvari počasi stekle, repertoar
se je širil tako po številu kot po zvrsti in v začetku leta 1999 smo
se odločili za prvo snemanje kompaktne plošče. Zaradi finančne zahtevnosti
projekta smo se odločili, da bomo čim več stvari poskusili izpeljati
sami: namesto studia smo izbrali jedilnico osnovne šole, za …

Read More

Umetnost na Slovenskem

Stalna zbirka predstavlja jedro dejavnosti Narodne galerije. To pomeni, da je večina galerijskega prostora namenjenega postavitvi izbranih del iz zbirke naše ustanove. Ker pa so možnosti pridobivanja pomembnih umetnin vsak dan manjše, se je močno upočasnila njena notranja dinamika. Najpomembnejšo dopolnitev stalne postavitve po letu 1945 predstavlja samo vključitev najpomembnejših Groharjevih platen, ostale so veliko manj opazne. Ob osemdesetletnici Narodne galerije smo pripravili novo redakcijo izbora iz naše zbirke, ki jo po letu 1961 prvič spet dopolnjujemo z vodnikom.

Vprašanje, ki se mu ni mogoče ogniti pri nobeni redakciji stalne postavitve, je: kako stalna naj bo stalna zbirka? Nanjo je pripeta cela vrsta dejavnosti, ki so zgrajene na razporeditvi gradiva, nepremakljivo postavljeni v različne publikacije in tiskovine. Po drugi plati vsaka postavitev razstave v hiši ali zunaj nje neizprosno poseže v stalno razstavišče, praznine pa ni mogoče ustrezno zapolniti. Zbirka Narodne galerije je razmeroma majhna, ker je bila celotna nacionalna produkcija relativno majhna. Še manjša je zbirka, če izločimo vse tisto, kar v stalno postavitev ne spada, razen z dokumentarnim in začasnim opravičilom. Če je zamenjava že mogoča, potem nam poruši skladnost postavitve itd. Vrhu tega je generalna razporeditev usodno določena z razporeditvijo prostorov v zgradbi, ki ni bila zgrajena za muzejske namene in ne dopušča prav nobene možnosti za temeljito preureditev prostorske zasnove.

Zadrege nas vedno znova silijo k iskanju takšnih načinov muzejske prezentacije, ki bodo dopustili čim večjo fleksibilnost predmetov in njihovo uporabo v različne namene brez večjih posledic za stalno zbirko. Temeljnih sklopov zbirke ni mogoče bistveno spremeniti, zato ostaja tudi kronološka razporeditev v globalnem smislu enaka, ureditev pa smo po zgodovinsko-slogovnih razdelkih prevzeli štirje avtorji, in …

Read More

Piranesi – predstavitev

Predstavitev

Pojem Srednja Evropa lahko razumemo kot kategorijo, ki navidezno nakljucno sesteva brezstevilne majhnosti. Priblizno enako raven ugotovimo pri pregledu arhitekturne publicistike tega obmocja – obstaja sicer precej arhitekturnih revij, vse pa se ukvarjajo bolj ali manj le s svojim vrtickom, brez odmevov in vzporednic v kulturnogeografskem prostoru, ki sega prek meja intimne identifikacije. Revija PIRANESI zato nastaja z namenom in usmeritvijo povezati in zabeleziti vse posebnosti v arhitekturni produkciji srednjeevropskega prostora; njena usmeritev je v bistvu mednarodna, vendar v tistih okvirih, ki kulturolosko-geografski pojem povezujejo v arhitekturno-mentalnoceloto.

Prevec spekulativno bi bilo trditi, da pretekle in polpretekle dobe arhitekturnega ustvarjanja niso razpenjale v sirse kulturne okvire. Vendar izgleda, da so arhitekturne revije omenjenih casov le redko dobrohotno belezile dogajanja, ki so na prvi pogled zgolj passe-partout arhitekture oziroma se z njo dejansko stikajo le na nekaksnem robu. Revija PIRANESI namenja pozornost vsem likovnim umetnostim, ki jih kakorkoli zadeva ta pojem in problematika prostora; seveda v omenjenih geografskih in kulturoloskih razseznostih Evrope.

Mednarodni kulturni seminar z uveljavljanim imenom Piranska srecanja arhitekture je iz zacetne mednarodnosti prerasel v osrednji arhitekturni dogodek srednjeevropskega prostora – tako kar se tice publike kot glede nastopajocih. Okrepljena promocijska dejavnost je bila v zadnjih dveh letih zaokrozena z nagrado Piranesi – prvo srednjeevropsko arhitekturno nagrado. Omenjene kategorije, zdruzene s povezavami Pirana in G. B. Piranesija, revijo tudi z naslovom umescajo v relacije srednjeevropskih arhitekturnih debat, ki so prepoznavne in uveljavljene.

Vsebinska zasnova revije Piranesi

Uvodnik osvetljuje dolocenotemo oziroma problem, ki je obsirneje razgrajen v glavnem vsebinskem delu revije, takoimenovanem tematskem bloku.

Tematski blok se navezuje na pomemben arhitekturni dogodek v prostoru Srednje Evrope; mednarodni arhitekturni seminarji (Piranska …

Read More