Umetnost na Slovenskem

Stalna zbirka predstavlja jedro dejavnosti Narodne galerije. To pomeni, da je večina galerijskega prostora namenjenega postavitvi izbranih del iz zbirke naše ustanove. Ker pa so možnosti pridobivanja pomembnih umetnin vsak dan manjše, se je močno upočasnila njena notranja dinamika. Najpomembnejšo dopolnitev stalne postavitve po letu 1945 predstavlja samo vključitev najpomembnejših Groharjevih platen, ostale so veliko manj opazne. Ob osemdesetletnici Narodne galerije smo pripravili novo redakcijo izbora iz naše zbirke, ki jo po letu 1961 prvič spet dopolnjujemo z vodnikom.

Vprašanje, ki se mu ni mogoče ogniti pri nobeni redakciji stalne postavitve, je: kako stalna naj bo stalna zbirka? Nanjo je pripeta cela vrsta dejavnosti, ki so zgrajene na razporeditvi gradiva, nepremakljivo postavljeni v različne publikacije in tiskovine. Po drugi plati vsaka postavitev razstave v hiši ali zunaj nje neizprosno poseže v stalno razstavišče, praznine pa ni mogoče ustrezno zapolniti. Zbirka Narodne galerije je razmeroma majhna, ker je bila celotna nacionalna produkcija relativno majhna. Še manjša je zbirka, če izločimo vse tisto, kar v stalno postavitev ne spada, razen z dokumentarnim in začasnim opravičilom. Če je zamenjava že mogoča, potem nam poruši skladnost postavitve itd. Vrhu tega je generalna razporeditev usodno določena z razporeditvijo prostorov v zgradbi, ki ni bila zgrajena za muzejske namene in ne dopušča prav nobene možnosti za temeljito preureditev prostorske zasnove.

Zadrege nas vedno znova silijo k iskanju takšnih načinov muzejske prezentacije, ki bodo dopustili čim večjo fleksibilnost predmetov in njihovo uporabo v različne namene brez večjih posledic za stalno zbirko. Temeljnih sklopov zbirke ni mogoče bistveno spremeniti, zato ostaja tudi kronološka razporeditev v globalnem smislu enaka, ureditev pa smo po zgodovinsko-slogovnih razdelkih prevzeli štirje avtorji, in sicer Tomaž Vignjević za srednji vek in zgodnjo moderno plastiko, Ferdinand Šerbelj za barok, Barbara Jaki za slikarstvo devetnajstega stoletja in Andrej Smrekar za začetek tega stoletja. Pri urejanju posameznih predmetov smo vedno iskali kompromise med kronologijo in estetsko ureditvijo prostora, ne le neposrednih soseščin. Več prostora namenjamo posameznim predmetom, tako da jih je mogoče doživljati v njihovi enkratni pojavnosti ali v soseščini sorodnih del. Zračnejša postavitev nam hkrati dopušča nekaj več svobode pri občasnem preurejanju. Sicer pa naloga terja nenehno uravnotežanje izbora in premišljanje hierarhizacije gradiva po kakovosti in po zgodovinskem pomenu, da bi lahko zbirko z njenimi krepostmi predstavili v najboljši luči. Naslednjo, morda bližnjo možnost preureditve bo odprla prenova Narodnega doma.

Na takšen način smo se nadejali ugoditi različnim interesom in pričakovanjem naših obiskovalcev ter ustvarjati pogoje za odkrivanje novih vsebin in interpretacij predstavljenega gradiva. Zbirka vendarle mora pokriti največji možni razpon pričakovanj obiskovalcev ustanove in pri tem ne smejo manjkati tiste najbolj priljubljene slike, ki bi se morda zdele celo pogrešljive. Zgodovinska kateheza je samo eden od ciljev stalne postavitve, ne nujno najpomembnejši. Veliko bolj uspešno opravijo takšno vlogo knjižne izdaje, v katerih je mogoče v imaginarni muzej nanizati resnično najpomembnejše spomenike našega patrimonija.

About the Author

Dodaj odgovor